Luka Marcetic

Evolucija Vloga.

Pred dolgimi leti sem razmišljal o vloganju. Všeč mi je bila enostavnost. Prižgeš kamero in govoriš. Ni pisanja. Nisem pisec niti ne znam pisat. Zato mi je vloganje bolj priročno. Nisem pa vedel o čem naj govorim. Kot kaže moj dejanski prvi vlog iz leta 2008…

Bil je bolj hec. Da vidim kako zadeva zgleda in teče. Skoraj eno leto pozneje se spomnem ideje o smiselnem vlogu. Da sem zadevo naredil bolj dinamično sem prilagal slike (wow!) in ustvaril nekega nestabilnega lika, ki bo razlagal o napačni uporabi interneta. Posnetke sem delal in delil vsako nedeljo samo s prijatelji na Facebooku. Po Požigalcu sem vse vloge javno vrgel na YouTube saj sem hotel videti, če pozitivni komentarji delujejo samo pri prijateljih ali tudi pri anonimnežih, ki si preko interneta vse upajo povedati.

Vloge sem po osmem delu nehal redno delati. Nadaljeval sem, ko se mi je dalo. Isti stil sem fural kar nekaj časa vse do desetega dela za katerega še zdaj ne vem zakaj je toliko popularen in boljši od ostalih. Web kamero s katero sem snemal vse prejšnje dele več nisem imel pa sem za enajsti vlog uporabil HD kamero Canon HV20. Ker kasete niso delale sem snemal direkt na računalnik, kar je onemogočilo snemanje v HD tehniki. Je pa slika vseeno bila veliko boljša. Takrat sem prvič sprobal tehniko, ki jo uporabljajo vsi tuji vlogerji. Jump cut. Konstantno rezanje med govorom. Zgleda bolj dinamično, že, ampak nisem nek veliki oboževalec, ker se s tem pokaže nepripravljenost. In je res. Ker se dan danes manj pripravim. Ker tiste bedne dele enostavno zrežeš ven. Ampak vseeno uporabljam z namenom, ker lahko kakšna fora izpade bolj hecno.

Po kar osmih mesecih premora sem naredil nov vlog po imenu Duckface. Spet sem šel nazaj na web kamerco ampak sem hitro spet šel na neko novo tehnologijo in sicer Flip Ultra HD. Zakaj ta? Skoz sem iskal čim bolj enostavno tehniko snemanja ampak vse te stvari so imele neke omejitve. Zvok in slika od Flipa mi nista bila niti mal privlačni.

Sledilo je še nekaj videov dokler nisem popravil pravo kamero. To je bila največja zmaga. Daleč najboljša slika. Prav tako zvok. To me je motiviralo, da grem naprej. Še bolj naprej. Vštekal sem še pravi mikrofon in dobil popoln zvok. Imel sem popolno kombinacijo ampak me je želja po spremembah še vedno gnala naprej.

Večinoma sem govoril o internetu. Nato je sledila misel. Kaj, če bi začel govoriti o življenju in vsakdanjih situacijah? In kaj, če bi te scene dejansko prikazal? To je že počasi bila ideja o novi seriji.

Spet sem začel vsak teden nabijati ven nove dele. To je trajalo štiri tedne preden sem spet zabluzil. Naredil sem še dva dela in pomislil, kaj če bi šel še naprej in iz tega naredil koncept za TV nadaljevanko in jo predstavil neki TV hiši? Nastala je 26 minutna epizoda in čisto nov koncept, ki se imenuje Moje Asocialno Življenje.

Kmalu na internetu. Ali na televiziji? Skratka, to be continued…