200!

Tako kot 100, zdaj proslavljam 200 najbolj kvalitetnih postov na Tumblrju. Rabil sem 5 mesecev, da sem prišel od 100 do 200, in 9 mesecev od 1 do 100. Kar pomeni, da sem zadnje čase bolj aktiven kot prej! In bo to samo še raslo, ker se vse bolj navajam na objavljanje vsebin.

Medtem ko druge stvari stojijo. Delam na tem.

…na še 200 postov!

Igra.

Najtežje je igrati normalno, realistično osebo, ki se normalno vsakdanje pogovarja. Najlažja je pa jeza, pretirano reagiranje in afnanje. V bistvu vse kar ni “normalno” ali vsakdanje. Moje mnenje iz mojih izkušenj. Ko gledam Simona v Dnevu ljubezni ne gledam sebe ampak eno tretjo osebo, ki igra Simona. In ga ne igra dobro. In me živcira. Medtem, ko nimam nič proti jezi, pretiranih reakcij in afnanja v Vlogih. Bo treba vadit.

Re: Jonas: Prva slovenska spletna nadaljevanka

futer:

Res je, Prepisane na SiOLu tudi oglašujejo kot prvo, pa seveda ni res. Na napako me je ob premieri Prepisanih na Prešercu, ni hudič, najprej opozoril@lukamarcetic, avtor serije Dan ljubezni. Se je videlo, da je malo nejevoljen, … Kako so zdaj Prepisani prva spletna nadaljevanka? Meni je bilo nerodno, na hitro sem odgovoril, da ne pišem jaz piara za SiOL in obrnil pogovor drugam.

Evo, da ne bo Luka jezen, napako popravljam. Najbrž tudi njega moti, da po komentarjih nekateri slabo informirani osebki v tej zvezi zmotno omenjajo Dan ljubezni. Če ne živi tudi sam v zablodi, … kar je tudi možno, je bil takrat sumljivo jezen …

Ker prvi so bili Zkotzelojevci, daljnega leta 2006.

Nisem bil jezen. Res je da sem povedal: “Drugač pa jebem ti mater, prva spletna nadaljevanka?” - ampak s širokim nasmehom na licu. In zaradi glasne muzike se je verjetno preslišalo, da sem omenil: “…da ne bojo Zkotzelo-jevci jezni.” saj so meni tudi očitali, ko sem v enem intervjuju omenil, da tega [spletne nadaljevanke] pri nas še ni.

Ampak to je druga zgodba. Mnenja sem, da nadaljevanka ≠ nanizanka, kar Mesto petelinov je. Eno je delat serijo s skeči, drugo je delat serijo epizod, ki so med sabo povezane in v celoti tvorijo zgodbo. Pa nisem nikoli nikjer omenil, da je Dan ljubezni prvi v čemerkoli. Razen v zgoraj omenjenem primeru, ki je bolj pomenil, da je to pri nas neobstoječe saj imamo samo en izdelek na voljo.

Sicer pa, ni mi sploh važno kdo je kaj in kdaj, ampak se spomnim, da sem se pogovarjal s producentom Prepisanih še, ko je bila serija v fazi planiranja in je bilo omenjeno, da bi radi bili prva spletna nadaljevanka in sem že takrat povedal, da ne bomo niti mi, niti vi, ker obstaja že nekdo tretji in se ne mudi.

Eno lete pozneje, ko je vzklila še celo tretja nadaljevanka in so Prepisani četrti, slišim sred Prešernovega trga: “…prva spletna nadaljevanka”. In še takrat nisem bil jezen ampak mi je enostavno bilo hecno. In sem zato s hecom pristopil. Ker konec koncev izpademo vsi skupaj kot otroci, ki se kregajo kdo je bil prvi.

Source:

Status update.

Nekak se mi ne da več tvitat in updejtat statuse na splošno. Mogoče je to samo danes, ampak itak opažam, da tega ne počnem več redno. Na Facebooku sploh ne, na Twitterju pa po več dni nič.

Snemat se mi pa vedno da in to je seveda pomembno. Eto. Še dobro, da lahko nekam izlijem svoja internetna čustva.

edit: Jap, to je veljalo samo za takrat.

Powerball na TV3.

Baje se je naša reklama začela vrtet na TV3. Če kdo vidi naj sporoči. No, ni treba. Sam pravim.

Jou, kva je zdej?

Dnevno me vpraša kolega. Jst pa nikol ne vem kaj povedat pa je najbolj pogost odgovor: “Nč.”. Lahk bi povedu točno kaj dogaja sam se mi zdi brezvezen odgovor pa raje rečem nč. A evo spim. Jem. Igram. Surfam po netu, menim se s kolegom, peljem se v busu. Nikoli me ne pokliče, ko je kaj zanimivega.

Evo. Sem izlil svoja čustva. Zdej pa naprej. Montirat osmo epizodo Dneva ljubezni namreč.

Sto postov.

Proslavljam 100 super kvalitetnih postov tukaj na Tumblrju. Rad bi se zahvalil akademiji, staršem, prijateljem in prijateljicam za ta dosežen rezultat. Zdaj se bom ustalil, živel na vasi, užival v naravi … in umrl od lakote, ker ne bi dobil delo s svojim znanjem na takšni lokaciji in ne bi nič služil pa si ne bi mogu nič kupiti. Hrano in pijačo recimo. Dobro, vodo bi verjetno že nekje dobil. Ma ne vem, ni mi najbolj všeč ta ideja. Bom nadaljeval s tem kar delam.

Na še 100 postov…

Film za 10 evrov.

Jonas me je vprašu, za kok ti že snemaš, 10 evrov? Iz denarnice izvleče 100, 200 evrov in mi ponudi, da s tem posnamem film. Huda fora. :) Seveda se je hecu iz tega in mi povedu da sm prav povedu, ker tko pač je. Ampak je mal zavajujoče.

Jst delam prostovoljno, zase in v prostem času. Zato me nič ne stane. Produkcijske hiše delajo to z 20x več opreme, 30x več (plačanih) ljudi. Treba je razumet razliko - ko se zadeva izdeluje ljubiteljsko ali ko se dela profesionalno. In v našem primeru se to dostikrat zameša, ker nas primerjajo s profesionalno produkcijo, kar ni prav. Ne gre to tko. Ni to isto.

Zunanji ljudje, s kerimi delamo, pridejo za maksimalno par urc in so tam prostovoljno. Če bi koga rabu par ur več dni - neb šlo. Zaradi tega se tudi močno zahvaljujem stalni celotni ekipi (Niko Zagode, Miha Rainer, Marko Ružič, Črt Kocjančič, Simon Penšek, Jure Turel in občasno oz. po novem tudi Luka Trampuž), ki ima živce in voljo, da to dela zastonj.

Ko delam nek plačljiv projekt je le ta pošteno plačljiv in se ne gleda na to koliko zapravim za lasten projekt, ki ga naredim prostovoljno in tudi cena projekta ne vpliva na to. Ker to nima fakin smisla.